Več kot 150 prostovoljcev. Vpletenost sodobne družine v zgodbo staro 2000 let. Novi in prenovljeni prizori. Nova avtorska pop-rock glasba. Pevci pomešani med igralce. Novi kostumi za celoten P-zbor. Spremenjen ambient zaradi dežja.  Dvakrat napolnjena športna dvorana.

Osmo leto zapored se je na kupu zbrala pasijonska družina in začela z ustvarjanjem Ribniškega pasijona. Tako kot večina zgodb je tudi naša spisana po posameznih poglavjih različnih avtorjev.

1. SCENARIJ ZAČNE NASTAJATI NA SESTANKIH OB ČAJU IN ČOKOLADI

»V skupini štirih scenaristov najprej uskladimo svoje poglede in izpostavimo glavne poudarke. Razdelimo si delo – vsak je zadolžen za del besedila - in nato postane pisanje scenarija stvar zanimivih prigod. Letošnji Getsemani je denimo dobil svoj navdih med jutranjo vožnjo na delo. Ideje navadno skočijo iz grmovja nepričakovano, sam postopek oblikovanja in "friziranja" besedila pa je bolj disciplinirano in strukturirano opravilo, ki zahteva svoj čas in mir. Tu pomaga sodelovanje, ker vsak prispeva svoj pogled na isto stvar in zato ni nič nenavadnega, da se začetna ideja do svojega konca dvakrat ali trikrat popolnoma prelevi.« (Nejc Ilc, Ribnica, scenarist)

2. AVTORSKA POP-ROCK GLASBA

»Preden pesem dobi končno obliko, se ideja za pesem oblikuje kar nekaj časa v glavi. Meni je najpomembnejše, da popolnoma razumem okoliščine, v katerih bo pesem predvajana. Ko začutim v sebi tisto pravo vzdušje oz. čustvo, ki naj bi ga pesem izražala, se samo še usedem za klavir in igram, dokler ne zaslišim tistega, kar mi je všeč. Navdih običajno pride, ko ura že glasno tiktaka in oznanja pričetek vaje, na kateri se bomo učili novo pesem.« (Petra Likar, Kočevje, avtorica glasbe)

3. VEČ KOT 100 METROV BLAGA ZA NOVE KOSTUME PEVCEV

»Šivanje oblek za skoraj 30 članski zbor mi je predstavljalo velik izziv in hkrati veliko veselje. Začela sem že januarja, zato je bilo dovolj časa, pomagala pa je tudi ga. Šmalc. Najprej sem si ogledala nekaj filmov in naredila skice oblek, nato pa začela z ustvarjanjem. Odziv ljudi na prošnjo po darovanju blaga je bil neverjeten, nekateri še vedno kličejo in to iz cele Slovenije.« (Stanka Andoljšek, Ribnica, šivilja)

»Občutek 'biti pevec in hkrati igralec' je res fantastičen, saj smo bili do sedaj kot zbor tako rekoč le opazovalci, s prehodom na oder pa si postavljen v samo središče dogajanja in si res misliš, da si v času izpred 2000 let. Glasba je bila posebej napisana za določene prizore, s čimer sta se petje in igranje zlila v celoto. Še posebej je bilo to opazno pri Getsemaniju, kjer je do sedaj solist pel v tretji osebi, letos pa se pojavi v podobi angela, ki pristopi do Jezusa, in ga sam v prvi osebi nagovori, tolaži in spodbuja. In mislim, da so gledalci to še posebej začutili.« (Matias Sušnik, Št. Jurij, pevec solist – angel)

4. Z VSAKO VAJO SMO POSTAJALI BOLJ POVEZANI

»Letos sem se odločila tudi sama sodelovati na pasijonu, tej duhovno bogati predpraznični predstavi. Sprva nekaj treme, saj nikogar ne poznam, pa tudi na solo petje ne hodim… že na prvi vaji pa sta mi sproščeno vzdušje P-zbora in občutek pripadnosti vlila dodatnega poguma, da sem se prav odločila.Čeprav nas je bilo res ogromno, je bilo še naprej čutiti, tapravos proščeno in pozitivno energijo, pa tudi medskupinsko spoštovanje –ko je vadila npr. družina, smo bili vsi tiho in tudi obratno.« (Maja Žagar, Ribnica, pevka)

»Prejel sem povabilo koordinatorjev, če bi se želel pridružiti, ker da jim primanjkuje igralcev. Sprejel sem, vendar je bila do prve vaje v meni še vedno borba, če sploh sem za tako vlogo in za nastopanje pred množico ljudi. Pa je vse to izginilo že s prvo vajo, ker je bilo vzdušje čudovito, sodelujoči pa so mi prijazno razložili, kako poteka igra in kakšne so moje zadolžitve. Videlo se je, da vsi - od koordinatorjev, režiserja, igralcev, scenskih delavcev in vseh ostalih - vlagajo svoj trud pa tudi veselje, zato ni manjkalo niti smeha ob komičnih pripetljajih. (Jernej Andromako Šilc, Ribnica, igralec – apostol, ljudstvo)

»Na tiho sem si želela, da bi po upokojitvi začela sodelovati. Lani se je ponudila priložnost, da sem šla na pasijonski izlet, g. župnik pa me je povabil, da naslednje leto sodelujem. In tako je bilo. Z veseljem sem začela redno hoditi na vaje.Bila sem navdušena nad mladimi organizatorji in sem se kar malo pomladila.« (Marija Debeljak, Loški Potok, igralka – ljudstvo)

5. REŽISER IGRALCE NA VAJAH SPROSTI S HUMORJEM

»Ko imam pred seboj dokončan scenarij in rdečo nit pasijona, najprej poiščem način, kako sporočilo prenesti na igralce. Igralce običajno nagovorim, naj se ne obremenjujejo, ker niso profesionalci, ampak naj igrajo s srcem in dušo, predvsem pa naj se prepustijo. Zame to, kar počnemo, ni samo igra, ampak duhovna priprava.« (Mladen Pahović, Ribnica, režiser)

»Vlogo pričnem "nositi s seboj" takoj, ko dobim besedilo. Vsako leto znova dogodke iz pasijona poiščem tudi v Svetem pismu in jih pozorno preberem. Poiščem tudi različne razlage teh dogodkov.
Ko se pričnejo vaje, vloga prične dobivati izgled. Zadnja leta je postni čas ne obremenjen, temveč obogaten s pripravami na pasijon. Doživljam ga skozi doživljanja, ki jih je doživljal Jezus. Veliko priznanje zame je, ko mi kdo reče, obnemel sem ob ...; torej je slišal, ne mojega glasu, ne mojega izvajanja, slišal je Jezusa in to je glavni namen pasijona, da v ljudeh zbudimo zanimanje Zanj. (Franci Debeljak, Velike Lašče, igralec – Jezus)

6. SPRAŠEVALI SMO SE, KAKO SODOBNO ŠPORTNO DVORANO PRIPRAVITI ZA NAJLEPŠO ZGODBO IZPRED 2000 LET

»Postaviti smo morali dodaten oder, pripeljati grmičke, drevo, vse scenske elemente, zavese, prostor za Pilata,… Morali smo se naučiti, prilagoditi in izpopolniti v sodelovanju, kako izvesti menjave scen v novem prostoru.  Z zavzetostjo, pripravami in dobro voljo vseh scencev nam je ta velik izziv uspelo realizirati z odliko. Moram pohvaliti celotno scensko ekipo, saj delamo v temi, a točno vemo kdaj, kaj in kako je potrebno premakniti oz. postaviti.« (Robert Levstek, Ribnica, vodja scenske ekipe)

7. LJUDJE SO PRIHAJALI POLNI PRIČAKOVANJ

»Prvi stik z obiskovalcem je prijeten in naša naloga in čast je, da ga smemo povabiti na majhen prigrizek in ogled čudovite predstave. Še boljši občutek je po koncu predstave, ko slišiš, da so ljudje zadovoljni in vidno ganjeni.« (Majda Levstek, Ribnica, branjevka)

»Ravno ob pravem času, ko je bilo že vse pripravljeno, so obiskovalci začeli prihajati. Množično. … Iz dvorane so ljudje prihajali nasmejani in vidno zadovoljni, iz vseh strani so prihajale pohvale in občudovanja. Pogostitev, ki je bila pripravljena zanje, je šla kot za med. In po vrhu vsega so tisti, ki niso prihajali z našega območja, dobili v dar še leseno kuhalnico, kar jim je dalo dodatno zadovoljstvo.« (Barbara Vogrinec Jesenšek, Ribnica, vodja branjevk).

8. PASIJON ŽIVIMO TUDI V NAŠIH DRUŽINAH

»Pasijon ne imenujem igra ampak duhovne vaje. Ker ob meni igrata tudi moja dva otroka, tudi doma ves čas dihamo in živimo  s pasijonom. V vlogi očeta sem se počutil odlično, saj to počnem tudi doma in to počnem resnično rad. Upam, da bomo po tem pasijonu globlje zaživeli Jezusovo sporočilo Ljubezni, saj je to največji  smisel pasijona.« (Bojan Kaplan, Dolenja vas, igralec – oče)

9. POTREBNO JE ZAČETI RAZMIŠLJATI, KAKO BI PASIJON LAHKO NASLEDNJE LETO NADGRADILI

»Kot glasbenik gledam na projekt predvsem iz svoje perspektive in menim, da bi se glasbo dalo še bolj integrirati v dramsko igro, v še nekaj prizorih bi lahko vzdušje gradili s pomočjo instrumentalnih vložkov. Izboljšave vidim tudi v časovni usklajenosti glasbe in dramskih prizorov ter seveda v tehničnih izvedbah pesmi.« (Žiga Lovšin, Sodražica, instrumentalist).