Začnimo s stereotipi in reki. Pravijo, da prvega ne pozabiš nikoli. Pravijo tudi, da te tisto, kar te ne ubije, še okrepi. In govori se, da si je potrebno v življenju zastavljati visoke cilje in izzive, saj le tako lahko napreduješ in zajemaš življenje s polno žlico. Kaj pa vem, sliši se dobro, a vselej je predvsem zadnje kar nekoliko težko udejanjati.

Letošnji Ljubljanski maraton je spisal nešteto drobnih, za medije povečini nepomembnih, zgodb. Večine njih niste mogli zaslediti v časopisu, še na svetovnem spletu jih ni bilo veliko. Lahko smo zasledili zgodbo nosečnice, ki je pretekla svojo razdaljo že nekaj dni po roku za rojstvo. Lahko smo spremljali besede 86-letne gospe Helene Žigon, ki je pretekla 21-kilometrsko razdaljo, vmes celo padla, a z okrvavljeno roko vseeno zmogla do cilja.

A tudi male zgodbe so ostale v spominu tisočim tekačem, ki so vsak po svoje doživeli nedeljsko dopoldne tistega 27. oktobra. In kakšne zgodbe smo spisali Dobrepoljci? Naj začnem s tistimi, ki so prvič pretekli maratonsko razdaljo (42.195 m). Jože Šuštar, Peter Žnidaršič in Tomaž Perko so se precej optimistično podali na to dolgo in zahtevno pot. Ni bilo lahko, nasprotno, trpeli so, a zmogli so nekaj, kar nam večini ne bo nikoli uspelo. In zmogli so premagati predvsem sebe in svoje omejitve. Temu se res lahko reče, da so si zadali visoke cilje.

Podobno je nekaj naših tekačev prvič preteklo pol krajšo razdaljo, ki velja, sodeč po številu tekačev, za najbolj priljubljeno. Skupaj jo je preteklo kar 6000 tekačev. Tudi na 10 kilometrov smo imeli svoje predstavnike, nekaj jih je bilo tudi tu prvič na tako množičnem tekmovanju. Letos se je Ljubljanskega maratona pod okriljem ŠD Dobrepolje udeležilo kar 30 tekačev, skupaj pa so pretekli kar 527 kilometrov. Vsi so tek vzeli kot izziv, ne kot breme. In če si nekaj zastaviš kot izziv … No pa smo spet pri začetnih rekih. Vsi trije držijo, vsaj kar se teka tiče.

Ko smo že pri izzivih – skupne tekaške treninge imamo vsak torek ob 19.00 v prostorih ŠD Dobrepolje. Vabljeni.