Žan se je tistega sobotnega jutra zbudil nekam slabe volje. Opravil je svoje jutranje rituale in se v rahlem dežju odpeljal na Videm v trgovino. Ura je bila malo pred deseto in gneča v centru Vidma ga ravno ni spravila v boljšo voljo. Spraševal se je, zakaj toliko avtomobilov, predvsem pa, zakaj se ljudje v dežju zbirajo pred Jakličevim domom. »Je kaj narobe?« je pomislil. Kljub radovednosti, ki mu ni dala miru, je šel po svoji poti in opravil z nakupi. Ko je spet zagledal množico ljudi, ki so tedaj začeli celo teči v dežju, ga je le premagalo in se je odpravil čez cesto raziskati, kaj čudnega se dogaja.

Zavije med stojnice in takrat se mu posveti: »Tole bo najbrž Dobrepoljski tek.« Tam stojnica za prijave na 10-kilometrski, šolski in družinski tek, tam stojnica Društva podeželskih žena, spet drugje stojnice ostalih ponudnikov domačih izdelkov. In tam nekdo z mikrofonom. »Aha, zdaj bom pa kaj več izvedel o vsej stvari,« si je zašepetal. Posluša besede o tem, da gre za tretji dobrepoljski tek, da bodo ob 10.30 štartali odrasli rekreativci. Tekli bodo 10 kilometrov. »U, to je pa daleč,« pomisli. »Dlje kot do Rašice.« Ob 11.00 bodo štartali osnovnošolci in družine na 1,7 kilometra dolgo progo. »U, korajžni, če ne celo malo neumni – v tem dežju,« je spet poltiho zašepetal.

Tik ob njemu se je ogreval tekač Žiga in slišal Žanov pomislek. Vljudno mu je rekel: »Gospod, teh nekaj kapljic nas pa res ne bo stopilo. Še lepše je teči v rahlem dežju kot v sončnem vremenu.« Žan mu ni prav verjel, ko je izpod dežnika pokukal proti nebu. »Koliko vas pa je?« je vprašal. »Ne vem, verjetno okrog 100,« je Žiga ugibal med raztezanjem.

Njun pogovor je zmotila glasna glasba in živahne besede Urške Gačnik, ki je tekače vabila na skupno ogrevanje. Žan se je pomaknil malo na stran, ker so tekači res prišli k njej in začeli ponavljati njene gibe. Glasba je bila dovolj živahna, da je tudi Žan malo pomigal z nogo in jo neprevidno namakal v lužo. A se tega ni zavedal, ker ga je popolnoma prevzelo, ko je okrog 50 tekačev mahalo z rokami in brcalo z nogami, Urška pa jih je še spodbujala. »Frajerji,« si je tokrat zamrmral potihem. Urška je končala, zvon v cerkvi je dvakrat udaril, nekdo pa je po mikrofonu pozval tekače na štartno črto. Dal je še nekaj navodil, potem pa spel dežnik in z njim zamahnil. Tekači so se podali na progo v strašnem tempu in Žan se je raje kar malo pomaknil nazaj, da ga ne bi kak pljusk iz luže zmočil še višje po hlačah. Mokroto v čevlju je medtem že zaznal. »Kakšna pisana druščina. Nekaj prvih se je pognalo na progo, kot da imajo podivjanega psa za seboj. Eni pa so šli zelo previdno in preudarno,« je Žan nagovoril gospoda, ki je na stojnici ponujal široko paleto zeliščnih pijač. Ta mu je hitro odvrnil: »Ja, eni bodo hitro nazaj, drugi bodo tekli precej dlje. Vsi pa se bodo potrudili po najboljših močeh.« »Ja, pa saj v bistvu se mi zdi, da je pa to tudi najbolj pomembno,« je Žan modro odvrnil in se še malo sprehodil med stojnicami.

Spet močnejši dež in navodila po mikrofonu. Šolarji in družine naj pridejo na štart. Iz vseh možnih kotičkov so prilezli otroci in hiteli na prostor med dvema zastavama Športnega društva Dobrepolje. Nič se niso obotavljali, dežnik v zrak in štart. Otroci se na progo zapodijo vsaj tako divje kot odrasli. »Hu, tole je pa hitro,« pomisli in stopi pod šotor k prijaznemu gospodu s kuhalnico v roki. »Hitri so in ta pravi. Dežja se niso ustrašili,« pravi. Kuhar odvrne: »Ah, kje, dež ni problem, le obleči se je potrebno po teku. Ste videli, koliko jih je šlo že zjutraj na pohode?« »Ne, a to ni odpadlo, to vse poteka?« »Ja, vse poteka in sigurno se imajo super.« Zdaj je bil Žan že popolnoma navdušen. On se je ob pitju kave spraševal, ali bi šel  kljub dežju v trgovino. Z avtom. Dvesto ljudi pa peš hodi in teče in to z nasmehom na obrazu. Sam sebi se je zdel trapast, rahlo odkimal, nato pa je njegovo razmišljanje prekinil navdušen glas iz mikrofona. »Glejte, prvi tekač gre proti cilju. Osnovnošolec je. 1,7 kilometra je pretekel v 6 minutah!« »Kaj?« Žan je bil navdušen, pridružil se je ostalim zbranim pri glasnem ploskanju. Nato so v cilj hiteli še drugi osnovnošolci, mimo kapelice pa se je približeval cilju tudi Matej Škufca, najhitrejši rekreativec. Dobrih 37 minut. Žan je dežnik kar spel, ker je moral ploskati premočenim tekačem. Vse več in več jih je prihajalo v cilj. Človek z mikrofonom je vsakemu v cilju ponudil roko »za petko«. Žan je bil nad prizori navdušen. Povečini rdeča lica, pokvarjene frizure, zadihanost, a glej, vsi nasmejani in zadovoljni. »Ne moreš verjet!« Še nekaj ga je zmotilo. Prijazna dekleta so obešala tekačem v cilju nekaj čudnega okrog vratu. Stopil je bližje in razločno videl, da so medalje izdelali iz butarice zobotrebcev. »Heh, kako domiselno,« je pobaral kar enega izmed tekačev. Ta je samo pokimal, zaradi zadihanosti namreč še ni mogel nič povedati.

Žan je ostal pred Jakličevim domom še kako uro. Pojedel je enolončnico in počakal še na podelitev nagrad najhitrejšim tekačem. Med osnovnošolci sta bila najhitrejša Boštjan Podlogar z Rašice in domačinka Maja Pečjak. Med odraslimi pa sta najhitreje s progo opravila Matej Škufca iz Račne in Petra Grandovec s Ceste. Moral se je glasno zasmejati, ko so fantje iz ŠD Dobrepolje izvedli še žreb nagrad za vse tekače. Najbolj smešno se mu je zdelo, ko se nekateri dobili 10 kilogramov domačega dobrepoljskega krompirja. »To, naj tekači odnesejo domov nekaj našega, nekaj dobrepoljskega.«

Žan je bil nad dopoldnevom popolnoma navdušen. Ni si predstavljal, da se vsako drugo soboto v oktobru na Vidmu dogajajo tako čudovite zgodbe. Naslednje leto spet pride. Mogoče celo začne teči in bo pretekel svojih prvih 10 kilometrov v enem kosu. Če ne, bo pa svoje domače prepričal in bodo skupaj pretekli krajšo, družinsko progo. »Nekaj bomo že, zraven bomo,« si je obljubil, ko je ob zvokih žive glasbe pritiskal na ključ svojega avtomobila.    

---------------------------------------

Žan je izmišljen, doživetja ne. Skupaj z ostalimi soorganizatorji Dobrepoljskega vandranja smo bili deležni krasnih doživetij. 99 tekačev je preživelo čudovito dopoldne. V imenu ŠD Dobrepolje se zahvaljujem vsem soorganizatorjem in donatorjem, ki so prispevali nagrade.

Foto: Tadeja Kuplenk