Dobrepoljsko - Struško kraško polje je bogato s podzemnimi jamami, z dragoceno naravno dediščino, in to spoznavajo tudi naši jamarski navdušenci. Zoran Grabarac in Žiga Palčar sta o Podpeški jami, najdaljši jami na Dolenjskem (po dostopnih podatkih je dolga dobre štiri kilometre), ob stoti obletnici organiziranega raziskovanja jam pri nas skupaj s sodelavci posnela dokumentarni film Jama št. 17 in ga predstavila 'na kraju samem'. Projekcija na velikem platnu v naravnem okolju kraške jame je navdušila številne obiskovalce.

Podzemni svet je s svojimi skrivnostmi od nekdaj buril domišljijo in vabil v svoja nedrja. V časih tehnološkega napredka, ki jamarjem omogoča, da se spuščajo dalj in globlje v jame, pa se vse bolj poglablja tudi naše znanje o kraškem svetu. Spoznavamo, da so kraške jame občutljivi, dragoceni ekosistemi, in da je svet pod zemeljskim površjem kljub težkim življenjskim razmeram poln raznovrstnih življenjskih oblik.

Podpeška jama je s svojim lahko dostopnim, velikim vhodom vedno predstavljala prijetno izletno točko, kraj za raziskovanje in drzne jamarske podvige, pa tudi prostor za umik in kontemplacijo. V obči zavesti nas domačinov igra izjemno vlogo: večina od nas je že videla jez v levem, pritočnem rovu, s katerega so vaščani Podpeči speljali vodovod in tako poskrbeli za oskrbo z vodo - prvi jez so zgradili že daljnega leta 1876. Poznamo tudi začetek odtočnega rova, poimenovanega Babce po kamniti gmoti tik za vhodom v rov, s katero je povezana ljudska pripoved. V bližini so ostanki prvega jamskega biološkega laboratorija (pozidava z vrati in oknom), ki ga je pred drugo svetovno vojno - in nekaj časa po njej - imela Ljubljanska univerza. V isti smeri, v smeri desnega, odtočnega rova, pa smo kot otroci s plazenjem skozi ozke prehode in odkrivanjem prostornejših rovov doživljali prve jamarske dogodivščine, ki se jih z veseljem spominjamo.

V našem spominu pa Podpeška jama ostaja tudi zaradi poplav; ker je jama pretočne narave, se ob močnejših padavinah v njej zbere večja količina vode, ki se razlije po vasi in okolici. In v zvezi z vodami, ki se pretakajo skozi jamo, je potrebno omeniti še to, da je Podpeška jama dragoceno okno v zapleteno in razvejano vodno ožilje našega kraškega sveta; ker vemo, da se v smeri od dobrepoljske kotline vode pretakajo proti izvirom Krke in Globočca pri Zagradcu, kjer je tudivodovodno zajetje, naj nam pogled skozi to okno služi kot opomin, kako skrajno odvisni smo od dragocenih vodnih virov in kako nujna je skrb zanje.

Zaradi bližine in dostopnosti ima Podpeška jama izjemno pomembno zgodovinsko, pa tudi kulturno vlogo. Služila je kot skladišče in zaklonišče, znano je, da so se ljudje zatekali vanjo že med turškimi vpadi, danes v njej potekajo kulturne prireditve, obiskujejo jo turistične skupine. A njena zgodovinska vloga močno presega lokalni okvir. Društvo za raziskovanje jam, ki je bilo ustanovljeno leta 1910, je prve organizirane raziskave začelo prav v Dobrepolju, dve leti pozneje so bila na tem območju izvedena tudi prva 'barvanja', torej ugotavljanja smeri in poti podzemnih vodotokov. In na koncu koncev, s pomočjo Podpeške jame je zaslovel tudi človek številnih znanj (t. i. polihistor) in ena ključnih osebnosti naše zgodovine, Janez Vajkard Valvasor. Na svojih popotovanjih je obiskal precejšnje število jam pri nas in na tujem, znani so njegovi opisi podzemlja v znamenitem delu Slava vojvodine Kranjske. Valvasor se je precej ukvarjal s preučevanjem presihajočih voda Cerkniškega jezera, potrditev svojih teorij je iskal tudi v Kompoljski in Podpeški jami. O slednji je tako zapisal: »Ta jama je moj ščit in obramba zoper vse tiste, ki o stvari sodijo…” V Slavi je Valvasor objavil načrt Podpeške jame, ki je eden prvih treh jamskih načrtov na svetu in prvi pri nas. Za model pretakanja voda Cerkniškega jezera pa je Valvasor doživel izjemno priznanje - izvoljen je bil za člana elitne angleške Kraljeve družbe.

Obiskovalcem je dostopen le majhen, suhi del jame, in vedno nas je zanimalo, kaj se skriva še dalj, še globlje v notranjosti. Zoran Grabarac in Žiga Palčar sta idejo o dokumentarnem filmu dobila med enim od številnih obiskov Podpeške jame. Oba sta ljubitelja podzemnega sveta, ki sta obredla že precejšnje število jam na našem kraškem polju in drugod. Ideji so sledila številna posvetovanja, iskanja sodelavcev in možnosti za dokončanje filma. Priprava dokumentarca je terjala ogromno časa in sredstev. Organizirala sta obisk jamskih potapljačev jamarskega kluba Železničar, fotografirala in snemala ter iskala sponzorje. Ko sta dobila uporabne posnetke, je sledila tehnična dovršitev filma z naporno montažo in dodelavo. A dolgotrajen trud je bil poplačen.

Prva projekcija filma je bila 7. februarja, in ko smo vstopali v Podpeško jamo, k velikemu platnu, ki je bilo postavljeno na konec vhodne dvorane, tik ob vhod v pritočni rov z jezom, smo vedeli, da se obeta izjemen dogodek. Število ljudi, ki so si prišli ogledat film, je preseglo pričakovanja organizatorjev; prostor pred projekcijskim platnom se je kmalu povsem napolnil z obiskovalci. Naravno prizorišče kraške jame je z zastrtimi lučmi, kapljanjem vode in oddaljenim hrumenjem podzemnih voda nudilo izvrstno atmosfero. Ko se je filmska projekcija začela in so luči ugasnile, ni bilo slišti skoraj nobenega človeškega glasu več; zdelo se je, da so oddaljene, še nevidene podobe iz bližnjega rova, ki se je odpiral za velikim platnom, končno našle pot do gledalcev.

V jamo smo s plamenico vstopili z likom Janeza Vajkarda Valvasorja, ki mu je glas in stas posodil igralec Gregor Mrežar, in med drugimi poslušali gospo Ančko Lazar, ki je doživeto in iskrivo pripovedovala znano lokalno pripoved o tem, kako se je mlada perica na sveti večer odpravila prat v jamo in za kazen okamnela. A glavno vlogo v filmu je imel podzemni svet. Gledali smo tihe gibe jamarjev, ki so se potapljali v sifone, in svetlobne stožce svetilk, ki so drseli po fantastičnih jamskih oblikah. Videli smo vijugavi ples znamenitega proteusa - človeške ribice, potovali z jamarji po še nikoli videnih podzemnih jezerih in potočkih, se čudili oblaku mulja, ki je bruhal iz razpoke, obstali pred kapniško skupino, poimenovano oltar, in vstopili v veličastno kristalno dvorano. Podobe so se združevale v hipnotično, poetično sosledje, brez odvečnih komentarjev, brez pretiranega besedičenja.

Odjavni špici je sledil močan in dolg aplavz navdušenih gledalcev; vedeli smo, da se je naše dojemanje in razumevanje domače kraške jame poglobilo in pridobilo novo razsežnost. 

A besede ne morejo opisati videnih podob; zato ste vsi vabljeni na naslednjo projekcijo, ki bo v soboto, 23. marca 2013, ob 19. uri v Jakličevem domu na Vidmu. Vstopnine ne bo, zaželeni so prostovoljni prispevki. V primeru prevelikega števila obiskovalcev bo sledila še projekcija ob 20. uri.

Film Jama št. 17 predstavlja izjemen dokument o naravni znamenitosti. Priča o tem, da so še ljudje, ki jih zanima svet, v katerem živimo, ljudje, ki gojijo kulturo radovednosti in vedoželjnosti. Ali, z besedami Janez Vajkarda Valvasorja: »Priznam brez nečimrnega slavohlepja in brez precenjevanja samega sebe, da me je kot ljubitelja vseh svobodnih in naravnih umetnosti moj živi dan radovednost ali vedoželjnost izpodbadala k raziskovanju naravnih redkosti ali skrivnosti. Kjerkoli sem mogel izvedeti za vedoželjnega moža, tja sem se napotil in nobena pot mi ni bila predolga, nobena nevarnost prevelika, noben trud prenaporen; upanje, da se utegnem česa nenavadnega naučiti in kaj takega zvedeti, mi je slajšalo vse bridkosti ...«

In naj bo ogled filma tudi spodbuda, da kdaj pa kdaj vzamete močno svetilko, se primerno obujete in oblečete in vstopite v podzemni svet, tiho in brez hrupa, da ne zmotite tamkajšnjih prebivalcev; da mogoče podoživite otroško čudenje, znova doživite mladostno pustolovščino ali pa le prisluhnete ritmu kapelj; da se čudite oblikam, ki so jih ustvarili čas, voda in apnenec, in se opomnite, da obstajajo še drugi, drugačni svetovi.

Foto: Ciril Mlinar - Cic