Dragi Gašper,

v imenu tvojih številnih prijateljev, sošolcev in kolegov iz Študentskega kluba GROŠ, želim spregovoriti nekaj besed ob tragičnem dogodku, ki nas je vse globoko pretresel.

Gašper, ko se ozrem nazaj na leta, ko si bil z nami, ugotovim, da smo skupaj doživeli veliko lepega. Skupaj smo preživeli glavna formativna leta, ko smo najprej kot osnovnošolci, dijaki in nato študentje skupaj rastli, se razvijali, spoznavali svet, in na koncu odrasli v samostojne osebe.

Skupaj smo preživeli veliko časa: kot osnovnošolci na igrišču, dijaki na dnevnem avtobusu in kot kolegi v Študentskem klubu GROŠ. Ravno v GROŠ-u, klubu grosupeljskih študentov, čigar sestavni del si bil skoraj od njegovega začetka sredi devetdesetih let, si pustil neizbrisen pečat.

Svoj odtis si pustil s požrtvovalnostjo za skupno dobro, za napredek v domačem Grosuplju. Nikoli ne bomo pozabili, kako goreče si se lotil vsakega novega GROŠ-evega projekta — z žarom v očeh, ki je navdihnil veliko kolegov, saj je bil tako iskren in močan. In taisti žar je morda pripomogel, da si v GROŠ-u spoznal ljubljeno osebo, s katero si si ustvaril tudi družino. 

V klubu si preživel dolge ure in s svojim trdim delom postavil temelje, na katerih so gradile prihodnje generacije študentov. Tudi tebi se moramo zahvaliti, da lahko danes grosupeljski študentje uživajo v svojih lastnih prostorih, o katerih smo skupaj tako dolgo sanjali — že takrat, ko smo bili še v stari hiši na drugi strani proge, v starih GROŠ-evih prostorih, ki si jih pomagal zgraditi z lastnimi rokami.

Skupaj s tvojo izobrazbo je rastla tudi angažiranost v klubu, kjer si kmalu postal glavni blagajnik, nepogrešljiv ekonomist z žilico za detajle. In čeprav si imel seveda prav, si nas tudi blazno spravljal ob živce, če ti nismo prinesli računa ali kaj “ni štimalo do zadnjega centa”. Poštenost je bila tvoja velika vrlina!

Svojo strast si pokazal pri igranju kitare, ko si se pogosto lotil najtežjega komada, tistega od Satrianija, in sicer samo zato, da bi vsem nam, predvsem pa sebi, pokazal, da želiš in zmoreš več! Presežke si iskal tudi v športu, saj si bil po Grosuplju znan kot zavzet kolesar.

Gašper, zapomnili si te bomo kot prijatelja, sošolca, in kolega, ki mu ni bilo vseeno. Ni ti bilo vseeno za naš kraj, za vse nas, saj si bil dober in čuteč človek. In morda si si včasih premočno k srcu vzel stvari, ki niso tekle po načrtih. A kdor te je dovolj dobro poznal, je vedel, da so bila močna čustva tvoj sestavni del, zaradi česar si bomo tvoj nasmejani obraz zapomnili za vedno!

Gašper, počivaj v miru.

Jože Štrus, ustanovni član in prvi predsednik Študentskega kluba GROŠ