Jure Apih, publicist

Moja generacija je v mladih letih živela na drugem planetu. Proletariat je bil na oblasti in v mercedesih se je po svojih predstavnikih prevažal naokoli. Kapitalistov nismo imeli. Partija, služba družbenega knjigovodstva in samoupravna delavska kontrola pa so pazile, da si tehnokrati, birokrati in individualni poslovodni organi (direktorji) ne bi česa domišljali in si prevelikega kosa skupne pogače odrezali zase. Mlade smo ujčkali. Vseh dilem in skrbi smo jih obvarvali. Ne za prekarnost, ne za brezposelnost, ne za globoko razdvojenost še slišali niso. Pa jim/nam ni bilo dovolj. Na štiri milijone prid­nih rok smo se zanašali in v drugih »svobodnih« svetovih smo se hoteli preizkusiti. Zdaj imamo vse, kar smo pogrešali, le perspektive mladim in dovolj parkirnih mest pred fakultetami ne znamo ponuditi.

N'toko, glasbenik in kolumnist

Pri govorjenju o generacijskem prepadu poskušam biti previden, saj so bile debate o izključenosti mladih doslej politikom predvsem izgovor, da najbolj socialno ogroženim starejšim delavcem in upokojencem še malo oklestijo prihodke. Ne, niso vsi mladi v slabem položaju niti niso vsi starejši privilegirani. S tem v mislih pa moramo vseeno odkrito govoriti o tem, da so žrtve naraščajoče neenakosti na evropski periferiji predvsem mladi. Oni so tisti, ki morajo sprejemati prekerno delo in ki jih države silijo v tujino. In mlajši ko si, manj si lahko privoščiš razmišljati o prihodnosti, o hiši ali družini. Velik del moje generacije je tako še ujel kakšno tranzicijsko službo in veselo oddaja svoja podedovana stanovanja nekaj let mlajšim, ki o podobni varnosti lahko le sanjajo.

Nataša Pirc Musar, Inštitut Info hiša

Hčerka naših prijateljev, inženirka in magistrica, pravi, da ima zelo zanimivo, dobro plačano in perspektivno zaposlitev. V Münchnu. Zdaj mnogi mladi čutijo vso Evropo kot svojo domovino, kjer imajo veliko zaposlitvenih priložnosti. Po drugi strani pa Slovenija očitno ni sposobna zagotoviti okolja, v katerem bi najbolj ustvarjalni mladi lahko uporabljali znanje, ki jim ga je dal naš zelo solidni izobraževalni sistem. Kaj šele, da bi v Slovenijo privabili razvojne oddelke evropskih in svetovnih podjetij ter mlade strokovnjake iz drugih držav. Ampak kaj, ko se slovenska politika veliko raje ukvarja s preteklostjo kot s prihodnostjo.

Dragan Petrovec, kriminolog

V sedemdesetih prejšnjega stolet­ja sem se po diplomi na fakulteti, kamor sem se vpisal brez seštevkov vseh mogočih točk, brez težav zaposlil in po letu dni dobil pripravništvo na sodišču. V povprečno plačani državni službi sem dobil v najem stanovanje, katerega velikost je bila odmerjena po številu članov. Počitnice z otroki so bile klasične sindikalne, dostopne vsakomur. Tako približno je živel velik del moje generacije od mladih let in tja do začetka družinskega življenja. Elementarnih skrbi, ki bi jih povzročal sistem, skoraj ni bilo. Danes mi je nerodno omenjati te stvari, ki so mladim, če zanje ne morejo poskrbeti starši, tako rekoč nedosegljive. Perspektive zanje v tem sistemu ne vidim.

Dušan Jovanović, režiser

Delo, stanovanje, lastna družina. To so osnovni pogoji za življenje mladih. Kdor nima dela, si ne more privoščiti stanovanja in še manj družine. V socializmu skoraj ni bilo brezposelnih. Danes je situacija nekoliko drugačna. Moja hči se z magisterijem z Univerze Johna Hopkinsa v Sloveniji že dve leti ne more zaposliti. Poslala je že skoraj petdeset prijav na razpise, a službe ni dobila. In nič ne kaže, da jo bo. M. je depresivna, njena mati in jaz sva globoko nesrečna. Kaj bo z njo, ko naju več ne bo? Demokracija je lepa beseda, a od besede se ne da živeti.

Svetlana Slapšak, redna profesorica

Moja družina je pripadala nižjemu srednjemu sloju: danes bi ob takšnem pomanjkanju teže prišla do višjih akademskih nazivov. Sem pa takrat ostala brez univerzitetne kariere iz političnih razlogov – kot udeleženka študentskega upora sem bila po letu 1968 nesprejemljiva: to se danes mladostnikom ne dogaja, potlačeni so pa veliko bolj množično in brez pravega razloga ... Slovenski šolski sistem še ohranja okvir enakih možnosti v srednji šoli, potem pa prevlada neenakost. Problem nista samo neskončna nepravičnost in brezup prekarnosti, temveč tudi posledice, ki jih ta položaj pušča v psihi mladih.

Karel Gržan, duhovnik

Položaj je bistveno slabši. V času moje mladosti je bila po končanem izobraževanju samoumevna zaposlitev z dohodkom, ki je omogočal osamosvojitev in uresničevanje ciljev, proti katerim mora človek v prvih desetletjih življenja zastaviti svoje korake. Zdaj se v Sloveniji 85 odstotkov mladih (največ v Evropi!) ne more osamosvojiti. Poznam mnogo mladih, ki neuspešno iščejo zaposlitev ali pa delajo pod sramot­nimi, celo suženjskimi pogoji. To, kar je nekoč o družbi napovedovala Margaret Thatcher, da bo tretjina prebivalstva na njenem robu ali izključena, je danes stvarnost. Ob dejstvih neoliberalnega kapitalizma se pogosto spomnim na izjavo papeža Frančiška: »Kapitalizem ubija!« Pri večini ubija sanje, ki jih moraš uresničevati v mladosti.

Vir: NeDelo (http://www.delo.si/nedelo/kako-vidite-polozaj-mladih-v-primerjavi-s-perspektivami-vase-mladosti.html)