Nedelja, 10. april 2016. Portorož. V zraku je čutiti napetost in pričakovanje.

Bil je fantastičen dan! Dan poln presežnikov. Še vedno sem polna vtisov, ki jih težko strnem v eno samo misel. Tokrat res ne vem, kje naj začnem in o čem naj pišem.

O tem, kako je stati  na startu v veliki množici, se greti  z energijo drugih in odštevati minute. Lahko bi pisala tudi o tem, kako lepa je naša Obala, še lepše pa je teči po njej. Proga rekreativnega teka je bila razgibana in nas je vodila iz Portoroža v Lucijo, skozi predor Valeta proti Strunjanu, pa vse do Pacuga, Fiese in spust v Piran ter ob morju nazaj v Portorož.

Nujno moram napisati, da sem se teka udeležila z dekleti, s katerimi smo se tudi skupaj pripravljala na ta prvi pomladni tekaški izziv. Janja, Ana, Irena in Vesna – najboljše smo! Skupaj smo premagale 11,5 km dolgo progo, se spodbujale in bodrile; skupaj smo startale in skupaj pretekle ciljno črto. Hvaležna sem, da sem lahko del tega tima, da lahko tečem in da preprosto sem.

Omeniti moram tudi, da je občutek, ko te ob progi čakajo domači in ko med tekom zaslišiš: »Dajmo, mami!«, neprecenljiv. Navijanje in spodbujanje navijačev ob progi ti vlijeta novih moči in te spomnita, zakaj se pravzaprav trudiš.

Naj na koncu pohvalim tudi samo organizacijo, ki je bila odlična. Organizatorji teka so mislili in poskrbeli prav za vse. Ničesar nam ni manjkalo, imeli smo vse: dobro družbo, veliko napitkov in vode, sadja ter odlično malico, dovolj prostora, urejeno okolico, prijazne ljudi in pa seveda odlično vreme.

Zaključujem z mislijo, da mi bosta ta nedelja in udeležba na tem teku ostali v spominu še dolgo in zagotovo še kdaj ponovim.

Katka Vinšek